14. - novim avanturam naproti
To je bilo to. Zaspanih pogledov smo hiteli naokrog, da ja ne bi česa pozabili. Čas za zajtrk? Tega pač ni bilo. Čas za primerno slovo od poljske ekipe? O, to pa se je že našlo. Kakor se spodobi smo pri vseh vratih, tako na zunanji kakor notranji strani, namazali kljuke s smetano. In že smo bili v kombiju ter se vozili stran od hiše zločina, kjer smo uživali gostoljubje zadnja dva tedna.
Spanec je premamil tako rekoč vse, da se poti niti ne spomnimo. Kar naenkrat smo se znašli pred vhodom na letališče, ki je bil dodobra zastražen s policisti. Ja, ravno to letališče je bilo prizorišče protestov. Brez strahu smo se pogumno namestili na sredino med nasprotujočimi si silami ter pričeli čakati na odprtje okenca. Čas je ob pogovarjanju hitro tekel in po malici, ko smo odstranili iz prtljage živila s katerimi nismo smeli na letalo, smo se znašli na le tem. Prostora za noge sicer ni bilo ravno na pretek vendarle pa smo preživeli dobro urico vožnje. Novo letališče, isti postopek. S to razliko, da je bilo tokrat potovanje bolj udobno kakor poprej, saj je bilo tudi prostora več. Glede na pozno uro ni bilo skozi majhno okence na svet spodaj videti ničesar več razen črnine. Kaj kmalu smo zatorej vsi popadali v zasluženi sen, ne meneč se za letečo konzervo v kateri smo premagovali razdalje. Zaradi težav z gumami se je naš prihod na letališče Marco Polo rahlo zavlekel, vendar pa je imel voznik na srečo zadostno mero potrpljenja, da nas je počakal. Spet smo se porazdelili po sedežih, ki so bili očitno naši stalni spremljevalci ta teden se sedaj končno napotili proti domači Sloveniji. Razmere na cesti so bile veliko boljše kakor prvi dan zaradi česar smo zamudo, ki jo je ustvarilo letenje, nadomestili z vožnjo. Končno smo tako prispeli v glavno mesto, kjer se je naša dogodivščina še uradno zaključila. Poslovili smo se in vsakdo je odšel po svoji poti, proti svojemu domu.
S tem pa se zaključi tudi naš blog. Upam, da ste bralci uživali v napisanih besedah ter ste lahko vsaj v mislih skupaj z nami podoživjali dneve. Hvala vsem za vašo pozornost in če vas pot kdaj zanese v Španijo se kar ustavite v Úbedi.
Adiós.
--------------------------------------------------------------------------------------------
That was it. We looked sleepily for the last time, that we wouldn't forget anything. Breakfast? No time for that. Time for a proper goodbye to the Polish group? That we had time for. As befits, we put cream on the inner and outer door handles. And off we were, driving away from the scene of the crime, the residence, where we enjoyed the hospitality for the last two weeks.
Sleep came for us all and sudenly, we found ourselves in front of the entrance of the airport, that was thoroughly guarded by police officers. Yeah, this airport was the scene of the protests. Without any fear we set ourselves between the opposing sites and waited for the Window to open. After getting rid of food and drinks from our luggage, that you can't take with you, we found ourselves on the plane. There wasn't exactly enough space for our legs but we managed to live through the hour-long flight. New airport, same routine. Except for the difference in the comfort. Due to the late hour, we weren't able to see anything through our little windows. We had some troubles with the tires so our arrival to Marco Polo airport station wasn't exactly on time. Luckily for us, our driver was patient enough to wait for us. We got in our seats (which we had been doing a lot lately) and off we went to our home, Slovenia. The conditions were a lot better than they were on the first day. Finally, we arrived in our capitol city, where our adventure officially ended. We said goodbye to eachother and we all went our separate ways.
And so, our blog ends. I hope that you, the readers, enjoyed reading it and that you were able to, at least in your minds, relive the days with us. Thank you all for your attention and if you ever go to Spain, make sure you stop in Ubeda.
Adiós.
Spanec je premamil tako rekoč vse, da se poti niti ne spomnimo. Kar naenkrat smo se znašli pred vhodom na letališče, ki je bil dodobra zastražen s policisti. Ja, ravno to letališče je bilo prizorišče protestov. Brez strahu smo se pogumno namestili na sredino med nasprotujočimi si silami ter pričeli čakati na odprtje okenca. Čas je ob pogovarjanju hitro tekel in po malici, ko smo odstranili iz prtljage živila s katerimi nismo smeli na letalo, smo se znašli na le tem. Prostora za noge sicer ni bilo ravno na pretek vendarle pa smo preživeli dobro urico vožnje. Novo letališče, isti postopek. S to razliko, da je bilo tokrat potovanje bolj udobno kakor poprej, saj je bilo tudi prostora več. Glede na pozno uro ni bilo skozi majhno okence na svet spodaj videti ničesar več razen črnine. Kaj kmalu smo zatorej vsi popadali v zasluženi sen, ne meneč se za letečo konzervo v kateri smo premagovali razdalje. Zaradi težav z gumami se je naš prihod na letališče Marco Polo rahlo zavlekel, vendar pa je imel voznik na srečo zadostno mero potrpljenja, da nas je počakal. Spet smo se porazdelili po sedežih, ki so bili očitno naši stalni spremljevalci ta teden se sedaj končno napotili proti domači Sloveniji. Razmere na cesti so bile veliko boljše kakor prvi dan zaradi česar smo zamudo, ki jo je ustvarilo letenje, nadomestili z vožnjo. Končno smo tako prispeli v glavno mesto, kjer se je naša dogodivščina še uradno zaključila. Poslovili smo se in vsakdo je odšel po svoji poti, proti svojemu domu.
S tem pa se zaključi tudi naš blog. Upam, da ste bralci uživali v napisanih besedah ter ste lahko vsaj v mislih skupaj z nami podoživjali dneve. Hvala vsem za vašo pozornost in če vas pot kdaj zanese v Španijo se kar ustavite v Úbedi.
Adiós.
--------------------------------------------------------------------------------------------
That was it. We looked sleepily for the last time, that we wouldn't forget anything. Breakfast? No time for that. Time for a proper goodbye to the Polish group? That we had time for. As befits, we put cream on the inner and outer door handles. And off we were, driving away from the scene of the crime, the residence, where we enjoyed the hospitality for the last two weeks.
Sleep came for us all and sudenly, we found ourselves in front of the entrance of the airport, that was thoroughly guarded by police officers. Yeah, this airport was the scene of the protests. Without any fear we set ourselves between the opposing sites and waited for the Window to open. After getting rid of food and drinks from our luggage, that you can't take with you, we found ourselves on the plane. There wasn't exactly enough space for our legs but we managed to live through the hour-long flight. New airport, same routine. Except for the difference in the comfort. Due to the late hour, we weren't able to see anything through our little windows. We had some troubles with the tires so our arrival to Marco Polo airport station wasn't exactly on time. Luckily for us, our driver was patient enough to wait for us. We got in our seats (which we had been doing a lot lately) and off we went to our home, Slovenia. The conditions were a lot better than they were on the first day. Finally, we arrived in our capitol city, where our adventure officially ended. We said goodbye to eachother and we all went our separate ways.
And so, our blog ends. I hope that you, the readers, enjoyed reading it and that you were able to, at least in your minds, relive the days with us. Thank you all for your attention and if you ever go to Spain, make sure you stop in Ubeda.
Adiós.